ponedeljek, 07. september 2015

Planina Preval-a, izlet za otroke 6.9.2015

Spet je prišel čas za izlet za mlade planince. Tokrat se je proti planini Preval podalo 8 otrok in 5 odraslih. S parkirišča na mejnem prehodu Ljubelj smo zakorakali v klanec in kmalu prišli na pot, ki pelje prečno skozi gozd proti planini. Na nekaterih delih je pot speljana ob strmih pobočjih in čez melišča, zato smo za varnost poskrbeli in pripravili varovanje z vrvjo. Prispeli smo do tunelov, kjer smo prižgali lučke, kar je otroke neizmerno zabavalo. Komaj so se tuneli končali, že so razmišljali o povratku in vnovični hoji skozi tunele. Da nam je pot do planine hitreje minila smo »pokali vice« o blondolaskah in Pepiju.

Hitro je minila pot in že smo bili pri studencu, kjer se je odvijalo pravo »tekmovanje«, kdo dalj časa drži roko v mrzli vodi. Pridemo na planino, kjer si privoščimo malico, čaj in okusne štruklje. Oskrbnica planine na Prevali nam pove, kako poteka njen dan. Jutranje vstajanje ob 5.30 in delo vse do poznega večera ni od muh in otroci niso pripravljeni na tako nalogo. Menijo, da v urniku obveznosti ni časa za igro, zato smo rajši odprli delavnico. Sonce nas je prijetno grelo, otroci pa so ustvarjali pikapolonice, metulje, dinozavre, pujske in minions figure iz tulcev toaletnega papirja in kolaža. Zabavi ni bilo videti konca, vendar nas je čakala še pot v dolino. Da so nam koraki šli lažje smo odgovorili na nekaj ugank, kljub vsemu pa smo morali hoditi previdno, saj so bile korenine in skale mokre. Malo pred koncem poti nas je ujelo nekaj dežnih kapelj, vendar, ker smo pravi planinci nas tudi to ni spravilo iz tira, oblekli smo vetrovke in palerine ter se urno podali v dolino.


Rezime ture smo opravili kar v enem izmed Bornovih tunelov (le tako smo bili na suhem) in skupaj v en glas odgovorili, da na izlet še pridemo.


nedelja, 30. avgust 2015

Kofce za otroke

Prvi izlet za mlade planince, ki je bil organiziran v okviru društva, na Jošt nad Kranjem, je obrodil sadove. Otroci so po končanem izletu izrazili željo, da podoben izlet ponovimo. Ni minil dober mesec dni, ko se nas je dvaindvajseterica planincev, od tega 8 otrok (najmlajša je štela le 3,5 let), odpravilo od Matizovca do doma na Kofcah. Kdor pozna to pot ve, da sta na poti dva malo težja vzpona, vendar so jih otroci zmogli. Z zmernim tempom (ne prehitro, ne prepočasi) smo se vzpenjali po lepo urejenem makadamu do kmetije. Na poti smo opazili opozorilo, da mlade srnice ne smemo prijemati, saj je verjetno v bližini njena mama. Pri kmetiji je tekel potoček, kjer smo si osvežili roke – potok je prijetno, gorsko, hladen. Na poti smo opazovali cvetje, živali, drevesa, od blizu smo si ogledali mravljišče in preizkusili kakšno zdravilno moč ima mravljična kislina. Tudi krave so našle senco in pašo globoko v gozdu. Kmalu smo prispeli iz gozda na odprt travnik, kjer smo že zagledali kočo. Še nekaj korakov, veselje na otroških obrazih in že smo pri koči. Sledilo je podelitev medalj in čestitke mladim planincem za osvojeni cilj. Skupina osmih velikih planincev se je odpravilo še na Veliki vrh. Z otroškega igrišča, ki je za domom, smo budno spremljali odpravo, ki je osvajala vrh. Oranžna majica je bila dobro vidna, prav tako pa smo vzpostavili profesionalno radijsko zvezo in zaželeli srečen vzpon in vrnitev. Prosta igra, barvanje, igra ENKE so nam krajšali čas do povratka odprave na Veliki vrh. Skupaj smo se po krožni poti vrnili na izhodišče, ob branju ugank (tokrat so bile težje), je pot hitro minila in ponovno smo se ustavili ob potoku in si umili roke. Rezime ture je prinesel novo veselje, zahvala vodnici Alenki, šopek travniškega cvetja Dori in nov plan za jesenski pohod skozi Bornove tunele do planine Prevala.


Poletni tabor PD Iskra Ljubljana v PUS Bavšica


Že tretje leto zapored so se člani društva srečali na poletnem planinskem taboru. Tokrat se je štiridnevni tabor odvijal v planinskem učnem središči Bavšica, kjer ima Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije lep dom z vsemi obveznimi in neobveznimi dodatki za uspešno realizacijo tabora.
V četrtek zjutraj smo prispeli v dolino Bavšice in se razporedili v sobe, ki so poimenovane po okoliških vrhovih, ki jih vidimo skozi okna sobe: Briceljk, Špičica, Bavški Grintavec, Rombon… Po kosilu smo odšli na sprehod do trdnjave Kluže, kjer nam je član Društva 1313, Vladimir Lipovšek /Paolo Rossi pripovedoval o trdnjava in bojih v času 1. svetovne vojne. Utrdba je že v 15. stoletju preprečevala turške plenilne vpade. Prav tako v 18. stoletju avstrijska posadka brani trdnjavo pred vojsko generala Napoleona Bonaparta. V 19. stoletju trdnjava dobi današnjo podobo in odigra ključno obrambno vlogo na soški fronti. Organizirano vodenje nadaljujemo tudi do trdnjave Fort Hermann prav tako namenjena obrambi v času vojne.
Naslednje jutro sicer ni sijalo sonce, vendar nas, planince, to ni ustavilo, da se pod vodstvom Igorja Zlodeja, lokalnega vodnika, gorskega reševalca, letalca in prijatelja, podamo na zanimivo pot. Od B postaje Kaninskih žičnic smo se povzpeli do planine Krnica nato pa pot nadaljevali v treh skupinah, ena proti Veliki Črnelski špici, druga do sedla Prevala, tretji dobri dve uri hoda ter po malici povratek do planine Prevala, kjer smo z zanimanjem spremljali goste, ki so prišli uživati na Zipline Bovec. Vsaka skupina je uživala v izletu, rezime ture pa je razkril še večernega skritega gosta. Obiskal nas je Viki Grošelj, pedagog, pisatelj, alpinist in nas popeljal v svet alpinizma v gorovja Himalaje.


Novo jutri prinese sonce, ponovno se formirajo tri težavnostne skupine. Ena skupina se na vse zgodaj zjutraj opravi na Rombon, ki smo ga vse dni gledali iz Bavšice, druga skupina se odpravi na Svinjak in tretja na ogled obrambne utrdbe na Čelo, nato pa po atraktivni obsoški poti, čez viseče mostove do taborniškega prostora, kjer so snemali film Gremo mi po svoje z Jurijem Zrnecem. Popoldne smo za opremljene in željne novih znanj realizirali tudi obisk učne ferate v Bavšici. Po večerji so sledila večerna poročila, o katerih je poročala Bavšica tv24. Sledilo je večerno druženje ob glasbi in plesu. Igro iz življenja lokalnih prebivalcev in glasbo so nam predstavili člani Folklorne skupine Razor iz Tolmina.
Zadnji dan je bil namenjen obisku gore, ki je v Sloveniji na četrtem mestu po nadmorski višini – Mangart, 2679mnv. Formirali sta se dve skupina, ena, ki je šla po Slovenski smeri na vrh in druga, ki se je na vrh povzpela po Italijanski. Vsi smo uspešno osvojili vrh, ki nam sicer ni nudil lepih razgledov, kljub vsemu pa smo uživali vsi. Rezime ture in podelitev zahval, priznanj in čestitk pa klasično »Pri Aljažu« v Dovjem.Rezime pove, da je bil tabor uspešen in da se bomo v Bavšico še vračali, saj je ostalo še veliko neosvojenih vrhov in še marsikateri neodkrit kotiček zahodne Slovenije, kjer se skrivajo lepote naše domovine. Tabor pa je tudi dokaz, da zmoremo več in da zmoremo še bolje.

sreda, 17. junij 2015

Jošt nad Kranjem - za mlade planince 14. 6. 2015

Bila je lepa junijska nedelja in naše društvo je organiziralo prvi izlet za mlade planince – otroke. Zbrali smo se na izhodišču, bilo je 11 otrok in 10 njihovih skrbnikov. Lepa udeležba za prvi, čisto pravi, planinski izlet za otroke – na Jošt nad Kranjem., 845 mnv. Dobro opremljeni z nahrbtniki, v katerem ni smel manjkati sok, sendvič in kakšen bonbonček za energijo, smo se podali na pot skozi gozd. Peljala je čez korenine, vendar nam to ni delalo težav, saj je pot lepo uhojena. Po nekaj minutah in prvem vzponu je sledil kratek počitek, postalo je vroče in popili smo požirek pijače. Nekateri so urno stopili v klanec, ki se je na vrhu zravnal, nekateri smo šli malo bolj počasi, vendar vztrajno. Na polovici poti nas je pričakal oleseneli krokodil. Sledil je odmor, ponovno požirek ali dva in bonbonček za energijo. Sledil je še zadnji vzpon in že smo bili na vrhu. Veselje in zmaga, da nam je uspelo.

 Po okrepčilu, sendvič iz nahrbtnika, je sledil posladek, sladoled! Ker pa prvi izlet za otroke ne sme biti kar tako, brez animacije, je Dora pripravila za otroke križanko. Če so jo otroci pravilno rešili, so dobili geslo: JOŠT NAD KRANJEM. Vsem otrokom, zastopanje je bilo od 1. do 6. razreda osnovne šole, je uspelo rešiti križanko. Nekaj minut je bilo namenjeno prosti zabavi in igranju na velikem igrišču ob domu na Joštu.

 Vračali smo se po drugi poti, da pa spust v dolino ne bo prenaporen, smo se med potjo igrali različne igrice. Dora je prebrala nekaj ugank (otroci veliko vedo, prihodnjič bo treba sestaviti težje uganke), se šli igro država, mesto, reka, hrana… na M, K, P… za konec pa smo poiskali še goro na vsako črko slovenske abecede. Še vedno iščemo slovensko goro, ki se začne na črko I, nam jo pomagaš poiskati? Ugibali smo tudi, kako se imenuje samec živali: želva – želvak, krava – bik, kamela – KAMELEON!!!
Hitro je minilo in že smo bili pri avtomobilih, na kratko smo se pogovorili, opravili mini rezime ture in ugotovili, da smo se imeli odlično. Otroci so naštevali, naštevali in naštevali kaj vse jim je bilo danes všeč in skupaj smo se strinjali, da izlet za otroke ponovimo.

Španov vrh 24. 5. 2015


 Čez celoten teden smo pogledovali v nebo, pregledovali spletne napovedi vremenoslovcev, napovedanih (ne)padavin, ki naj bi (ne)bile v nedeljo, ko smo imeli organiziran nov društven izlet. Lanskoletno muhasto vreme je onemogočilo ogled narcis (ključavnic) na pobočjih Golice, zato smo letos izlet »ponovili«, vendar tokrat malo drugače, kjer morda sami ne bi hodili. Sama sem za Španov vrh slišala prvič. Ker lepega travniškega, gorskega, spomladanskega cvetja nikdar ni dovolj smo se odpravili na mini botanično-pohodniški izlet. Ste vedeli, da imamo na slovenskem etničnem ozemlju 120 izrazov, poimenovanj za narcise? Naj jih naštejem le nekaj: narcisa, ključavnica, bedenica, binkoštnica, jurjevka, medenica, medenka, škrotovinjek, čarovnica… Od doma Pristava v Javorniškem Rovtu nas je lepo označena pot vodila skozi gozd, kjer smo občudovali kalužnice. Bujno so cvetele, saj so se struge potokov in potočkov pošteno napolnile z vodo, ki je pretekle dni padala z neba. Tokrat smo imeli srečo z vremenom, ne prevroče, o dežju ne duha ne sluha, posijalo je celo sonce. Pot nas je pripeljala na prostrana travniška pobočja polna različnih vrst travniškega cvetja, seveda imajo v tem času glavno vlogo narcise, vendar cvetoča čmerika, pogačice, zlatice, kukavičevke, borovnice, kačniki, ivanjščice in drugo cvetje ne skopari z lepoto. Tik pod Španovim vrhom pa se razprostirajo belo-zeleni travniki polni narcis. Španov vrh premore tudi dobro urejeno smučišče s sedežnico, ki obratuje, kadar zima postreže z obilico snega.




Krožno pot opravimo mimo počitniške hišice Franca Koširja z naslovom Svinjska glava 1 in se priključimo poti vzpona. Vrnemo se do doma Pristava, kjer turo zaključimo s sprehodom skozi Zoisov park. Stavbo sedanjega doma Pristava je v preteklosti kot svojo rezidenco uporabljal baron in botanik Karel Zois, ki je na pobočju Karavank odkril Zoisovo vijolico in zvončnico. Ob stari rudarski stavbi je uredil botanični vrt. V domu se priležejo okusne jedi na žlico, dan pa se zaključi z glasbo, ki jo igra in vrti Hajni Blagne.
Posebnost poročila je zaključek. Zakaj to pišem? Ker sem imela tokrat posebno nalogo. Prvič sem na prošnjo vodnikov opravljala nalogo zadnje hodeče. Z vodnico Alenko, ki je bila tokrat prva hodeča, sva bili dober »par«. Z zmernim tempom je skupina lepo napredovala in mislim, da smo uživali vsi, saj nam je dan ponudil z lepimi pogledi in razgledi (pustimo tistih nekaj oblakov, ki so se vrteli okoli najvišjih vrhov), razgled na nižje ležeče hribe, bližnjo Golico, Klek je bil čudovit. Da o cvetju ne izgubljam besed. Naloga, ki mi je bila tokrat zaupana je bila tudi zame velik izziv, težav nisem imela in sem se iz nje tudi veliko naučila. Medsebojna komunikacija z drugimi člani iz društva, s katerimi navadno (kadar sem pridružena na izletu kot ostali pohodniki) ne klepetamo, je odprla zanimiva vprašanja in razloge za klepet. Hvaležna za to izkušnjo in z veseljem jo bom opravila še kdaj.





ponedeljek, 09. marec 2015

Bevkov vrh - Ermanovec 8.3.2015


Vremenoslovci napovedujejo lep, a vetroven vikend. Nič ne de, smo planinci, ki nas malo vetra ne odvrne od izleta.

V Sovodnju se je zbrala lepa skupina planincev (bilo nas je okrog 30), ki smo po uvodni predstavitvi lokalne vodičke, sicer članice PD Cerkno Anice in predstavnika PD Sovodenj Viktorja začeli naš izlet. Kraj si zasluži tako ime, saj se tod stekajo trije potoki/sovode: Javorščica, Podosojnščica in Podjelovščica, od tod tudi ime Sovodenj. Zložne vzpon po širokem kolovozu nas pripelje do številnih travnikov, ki jih prečimo. Ob občudovanju cvetenja spomladanskega žafrana kmalu pridemo na Bevkov vrh 1051 mnv, kjer je nekoč potekala rapalska meja. Z vrha se nam odpre lep razgled na okoliške vršace, Triglav je na dlani, greben Košute, Krn tako blizu, da bi ga lahko prijel. Pogled seže do Porezna, vidi pa se tudi Golak in ostali primorski griči.

Ker je Bevkov vrh del Slovenske planinske poti in večina planincev še nima žiga v svoji knjižici, se odpravimo do kapelice, kjer je urejena skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Sledi spust do kmetije in pot nas vodi po cesti do mesta, kjer se križajo številne planinske, kolesarske in druge tematske poti (Via Alpina, Loška planinska pot, Slovenska planinska pot, Loška kolesarska pot). Nadaljujemo v smeri prelaza Kladja, kjer v mesecu juniju z veliko moči in truda drvijo kolesarji na Maratonu Franja. Tu stoji tudi mejni kamen – konfin, ki opozarja, da je nekoč tukaj tekla rapalska meja. S tem pa še ni bilo konec vzpona, saj je bil naš cilj planinska koča na Ermanovcu.

Lažji vzpon, kjer nam »nepridipravi ukradejo Viktorja«. »No ja, nič ne de, verjetno ima obveznosti«, sem si mislila. In smo nadaljevali mimo nekdanje italijanske vojašnice ter se vzpeli na vrh Šanc (ki pomeni vojaška utrdba). Sledi spust do bližnje kmetije…vendar STOP, z veseloigro mimoidočemu prehod prepreči italijanski vojak, ki a ostro nagovori in preveri njegove dokumente ter najde predmete, katere ne sme prenesti preko meje. To se hitro uredi in z aplavzom nagradimo nastopajoča. Od tu zagledamo planinsko kočo na Ermanovcu in pohitimo do nje, naši želodčki so že pošteno lačni in okrepčamo se z odličnim ričetom, joto, jabolčnim zavitkom ali ocvirkovco. Sledi še spust do izhodišča in celodnevni planinski izlet obogaten z veliko novimi informacijami o kraju, zgodovini, znamenitostih, talentih in še čem drugem se konča.

ponedeljek, 02. marec 2015

Pohod po Ostrovrharjevi poti 1.3.2015

Spet nekaj prostega časa in naneslo je, da vikend izkoristim za hribe. Kako ne, saj snežne razmere kar vabijo k osvojitvi »varnih« zimskih vrhov. Sobota je bila rezervirana za zimski vzpon na Raduho v lastni »režiji«, nedelja pa je napovedovala zanimiv društven izlet skupaj z mariborskih PD Hej, gremo naprej.
Zborno mesto je bilo v Četrtni skupnosti Polje. Kratek uvod in predstavitev  mag. Minke Jerebič. Četrtno skupnost omejuje vzhodna AC in reka Sava, vrh Murjevka, Grmadnik in naselji Zavoglje in Zadvor ter reka Ljubljanica. Večja naselja v četrtni skupnosti so Polje, Novo Polje, Zalog, Zadobrova, Podgrad, Kašelj ter del Vevč. Po grobem štetju se naj se zbralo kar 85 udeležencev iz našega in pridruženega društva. Po okrepčilu z odličnimi rogljički in kavo smo se odpeljali v vas Podgrad. Štajerci so avtobus morali pustiti malo nižje, zato so se nam na izhodišču pridružili peš, mi pa smo jih ob informacijski tabli o poteku Ostrovrharjeve poti pričakali s pesmijo:
»Za prijatelje si je treba čas vzet',
se poveselit' in kdaj znat' potrpet'.
Nagnimo vrč s slastjo,
kot prej nikol' še,
saj za prijatelje je dobro le najboljše.«
Pot smo nadaljevali po lepi gozdi cesti, ki se je nato spremenila v lepo uhojeno in suho gozdo stezo, ki se vzpenja na Kašeljski hrib. Prav tako je nekdaj tu stal poznosrednjeveški grad Osterberg, ki je imel pomembno strateško vlogo. Grad je stal na zašiljeni vzpetini s pogledom na sotočje rek Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice, katerega ga je narisal in opisal tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.
Med prijetno zložno hojo in klepetom opazimo opuščene strelske jarke, ki so jih v času 2. svetovne vojne uporabljali, saj je tod tekla meja med Italijo in Nemčijo. Tako nas pot pripelje na Debni vrh 530 mnv vzpetino z razglednim stolpom. Sledi okrepčilo in pot nas usmeri krožno skozi številna pobočja porasla z borovničevim grmovjem do informacijske table za Stari grad in mlinskega kamna, ki nas opomni, da so jih tod včasih klesali. Vzpnemo se do ruševin gradu, ki so ga Ostrovrharji uporabljali do srede 14. stoletja. Spustimo se po strmi in v ključih speljali poti mimo kamnoloma mlinskih kamnov. Spust do ceste in ob potoku Besnica, skozi »polje« velikih zvončkov in žafranov, ki potrjujejo prihod pomladi. Prečimo asfaltno cesto in sledi še kratek vzpon na Murjevko. Na vrhu slemena se priključimo široki kolovozni poti, ki nas popelje iz gozda ter pripelje do domačije pri Lazaju. Ob močnem vetru si z vzpetine ogledamo še pogled na sotočje treh rek in se odpravimo do turistične kmetije, kjer smo nadaljevali naše ljubljansko-mariborsko druženje.
Topli prostori, odlično »kosilo«, ki so nam ga pripravili mariborski kolegi nas okrepčajo, glasba pa nas spodbudi, da zavrtimo pete. Prijetno druženje smo zaključili in se poslovili z načrti v prihodnost, da »vrnemo« izlet na Štajersko.